Vsako leto se veliko govori o vzgoji paradižnika,kdo prav obreže,kdo ima napačno vrvico,koliko nadstropji je potrebno pustiti in kako gnojiti,kdaj gnojiti,katera luna je prava za obtrgovanje listkov,....
Skratka cele študije,razlage,svetovanja in kot vedno:vsak zagovarja svoje stališče,le njegova nona je pravilno vzgajala paradižnik,.....in samo sosedova teta ve katero gnojilo je pravo,....
In sem letos sklenila da se svetovalcem izognem v velikem loku in grem po svoji poti.
In sem šla.
Nekaj sadik sem posadila na malo višjo,z starimi cegli obloženo gredo.
Nisem jih ne zalivala,ne špricala,ne gnojila.Pustila sem jim dihati in rasti tako kot so sami želeli in tako kot jim je pot kazala mati narava.
Nič pinciranja,nič obtrgovanja,nič mleka,sode,kalcija,.....
In zrastli so kot pričakovano v lep,zdrav grm.Brez gnilih plodov,brez krompirjeve plesni in ostalih nevšečnostih.
Mislim da v vsej moji karieri vzgoje paradižnika tako polnih in lepih grmov še nisem imela.
Tole je zadnja avgustovska objava in že jutri se za dve moji deklici prične obdobje učenja,zgodnjega vstajanja,smrkavih noskov in utrujenih dni.
O poletje,le kam si nam tako hitro pobegnilo ?